“Zgodba o Šimnu Sirotniku” je satira Ivana Cankarja na zastarelo in sedanjim socialnim razmeram popolnoma neprikladno ravnanje z občinskimi “ubožci”. Literarni zgodovini je znano, da je Šimen Sirotnik parodija Hlapca Jerneja, je pa tudi polemika z nenaklonjenimi bralci Hlapca Jerneja. Resnost revolucionarnega sporočila Hlapca je v Šimnu zanikana: ni mogoče doseči pravice, niti z vdanostjo nasproti oblastnikom niti po smrti. Mogoče jo je doseči samo s strahovanjem. Revež lahko brez škode strahuje oblastnika šele po smrti (kot zla vest), kar je seveda prepozno in tudi nobene perspektive za sotrpine nima, saj naslednja generacija vaščanov na zadevo že pozabi, torej se iz nje ni prav ničesar naučila. Naj zaključimo opis odrske zgodbe Šimna. Ko je odslužil trideset let, so mu roke odpovedale, niso več dvignile kladiva. “Zdaj pa so ti roke odpovedale, oj, Šimen, na tla položi kladivo in pojdi z Bogom,” so odločili njegovi delodajalci. In Šimen je ostal brez dela, siromak. Ivan Cankar, ki je v povesti o Šimnu Sirotniku opisal žalostno usodo človeka, ki je garal in bi pregnan, ko je ostarel, je pisal zato, da bi se to spremenilo. In danes bi ga seveda še enkrat potrebovali.”
